|
|
JAMSKI
SISTEM ŠICE Jugovzhodno od grosupeljske kotline v smeri proti izviru Krke nas cesta popelje na Radensko polje, ki je nekakšen sestavni del oziroma podaljšek grosupeljske kotline. Vendar pa je Radensko polje kraško polje in ima vse njegove značilnosti: višji kraški obod, kraške izvire na eni strani, ponikalnico, ki teče prek polja, in kraške požiralnike s požiralnimi jamami na drugi strani. Poleg struge Šice in Zelenke so tu tudi suhe struge, ki se napolnijo le ob poplavah. Ob normalni višini voda Šice ponika v Zatočno jamo, ob večjih in dolgotrajnejših nalivih pa še v 200 m oddaljeno Lazarjevo jamo. Nad njo je udornica Viršnica, ki pa je voda nikoli ne doseže. Vsi trije vhodi skupaj tvorijo jamski sitem Šice. Sistem je dolg 1792 m.
Kdo je odkril jame, ni znano. Ravno zaradi poplavljanja Radenskega polja so najprej v jame hodili zato, da so širili rove, saj so hoteli pospešiti pretok Šice skozi jamski sistem. Prva dela so opravljali že za časa avstro-ogrske monarhije, okoli 1887. Znanega raziskovalca Puticka, ki je opravljal melioracijska dela na Notranjskem, je tu zamenjal Hrasky. Posegi v jamo so še danes močno opazni. Že na blagem podoru opazimo kamnite bloke, ki so nekoč služili kot stopnice, skozi vso jamo pa vodijo poti, mostovi in manjši predori. Umetno speljana pot nas popelje v čudovito vhodno dvorano, geološko verjetno najbolj zanimivo, in naprej po umetnih stopnicah do glavnega rova Viršnice.
Glavni rov je širok od 10 do 20 m, visok prav toliko, dolg pa je okoli 1200 m. Po rovu speljana pot nas popelje do sifonskega jezera, v katerem je tudi konec rova. Zanimiva so peščena tla in izrazit trikotni profil rova. Po približno 600 m se polnilo jame spremeni. Ne hodimo več po peščenih tleh, marveč se po vijugasti poti sprehajamo med skalnimi bloki in mimo peščenih nanosov, visokih tudi do 10 m. Na vrhu lahko občudujemo kapniško okrasje, od ponvic pa do raznobarvnih kapnikov. Na drugi strani pa nas začne spremljati Šica, potem ko se po neprehodnih poteh prebije iz Zatočne jame. Po nekaj sto metrih nam pot skoraj zapre velikanska sigova kopa, na katero iz stropa priteka velika količina vode. Na vrhu te kope lahko opazimo prve prebivalce – jamske hrošče. Pot se potem strmo dvigne, tako da hodimo tik pod stropom; pod seboj opazimo tok Šice in jo kasneje tudi prečkamo. Pred nami se odpre sifonsko jezero, široko okoli 20 m. Ob levi in desni strani so delavci poskušali priti za sifon tako, da so kopali meter široke rove pod določenim naklonom, vendar njihov trud ni bil poplačan. Od tod naprej se odcepi še en rov, imenovan Blatni rov. Ime se mu res poda, saj je začetni del rova zelo blaten. Iz tega rova ob poplavah priteka voda in se izliva v glavni sifon. Rov je dosti manjši od glavnega, vendar ima več kapnikov, v jezercu sredi rova pa zasledimo tudi človeške ribice. Tudi ta rov se konča s sifonom. Viršnica je dostopna ob vsakem vremenu, saj ni nevarnosti nenadnih poplav v jami. Za obisk pa je vseeno primernejše sušno obdobje, saj si lahko takrat ogledamo vso jamo. Priporočamo pa še obisk Lazarjeve in Zatočne jame, ki pa sta zanimivi predvsem zaradi stalnega delovanja vode. Peter Gedei |
|
|
