|
|
|
PODSTENSKA
JAMA Pravo svinjstvo, kako svinje svinjsko seksajo kot svinje, pa še traja svinjsko dolgo. Model sem preizkusil v soboto v društvu devetih. Ni pravljica, če se vam je slučajno tako zazdelo. Ja devet nas je sodelovalo. Vsi smo bili kar za stvar, čeprav nekateri niso vedeli kaj vse se bo zgodilo. Pa nismo izgubljali časa, kar takoj smo planili kakor kro....., ne ne, kakor svinje v gozd, se hitro razkropili in se takoj začeli svinjsko dreti in klicati drug drugega. Naše oči so bile usmerjene samo v tla iskajoč nekaj kar bi nam ustrezalo. Na polju je postajalo svinjsko vroče, v gozdu je bilo mnogo bolje. Hlad, vlaga, blatna jezerca in svinjski pozdravi naših predhodnikov. Svinjsko dretje, ki je paralo ušesa (ne pralo) je pomenilo, da smo na pravi poti. Našli smo, se zbrali in naslajali. Dosti vlage, prvovrstnega blata in vode v izobilju. Pravi raj. Imeli smo mir in pivo, ki je prav svinjsko pasalo. Res je zgledalo obetavno, saj smo začutili prijeten hlad, ki je vel izpod bližnjega drevesa. Po krajšem riganju smo se zapodili, se gnetli in prerivali. Vročina je popustila, alko je naredil svoje. Postajalo je vedno ožje, postajalo je vedno nižje in tudi mokro. Vsi trije elementi združeni v svinjsko močni kombinaciji. Tudi z našim govorjenjem je bilo nekaj sprememb. Pričeli smo svinjati. Neartikulirani kriki in ječanje prvih, ki so že čofotali. Od nas, ki smo čakali na vrsto, niso imeli ne vzpodbude ne pomoči. Kaj nas čaka nam je švigalo med ušesi? Onim naprej ni bilo kaj pomagati, saj so se tako drli, da pogovor ni stekel in prav nihče se ni niti za trenutek ozrl nazaj kaj šele obrnil! Svinje male, smo potihem udrihali po njih! Ampak samo do takrat, ko je prišla vrsta na nas. Res so se nam svinjski škornji takoj odmočili in je vsa svinjarija odstopila, je pa plavala tudi z lastnikom škornjev. Zakaj ravno okoli glave nismo pogruntali. In voda? Ta je bila mrzla, saj veš, svinjsko! Segala nam je do brade, saj svojih butic nismo mogli dvigniti višje. Svinjsko nizek strop. Pa smo za zrakom hlastali in ni nam ga zmanjkalo! Po času smo se kar nekaj zamudili, prevozili pa bolj malo kilometrov, no bolj so bili metri. Vpitje je potihnilo, težkih besed je zmanjkovalo, med šumljanje vode se je mešalo samo naše po glasu tiho, drugače pa močno šklepetanje zob. Ko smo opravili, nas je pri povratku (morali smo po isti poti) čakala sprememba. Okoli nas ni več plavala naša svinjarija in blato, ampak od tistih pred nami. Za to spremembo je poskrbela narava saj se je nagibala proti nam, voda pa ni kršila zakonov fizike. Pri izstopu nam misli niso več uhajale k svinjam in njihovim aktivnostim, saj je bilo razočaranje preveliko. Poskusili smo vse, kar je zmogla domišljija, bili smo kot svinje in na koncu izdani z občutki. Ni nam prijalo. Niti malo. Niti enemu. Kje je odpovedala logika in zdrava kmečka pamet. Nekje smo storili usodno napako. Ko se nam bodo pozdravile odrgnine na kolenih, izginile modrice na komolcih, popustila bolečina v premečkanih rebrih in se bomo dodobra pregreli jo bomo poiskali! Napako mislim. O svinjah verjetno ne bo govora! Bi se upal staviti! Bilo je v Podstenski jami oziroma v jami na Finkovem, nedaleč stran od Trubarjeve domačije, na koncu Velikih Lašč. Marko Krašovec
|
|
|
